ŠARKA OGROŽA PRIDELAVO KOŠČIČARJEV

Kadar javnost, ki s kmetijstvom od blizu nima veliko opraviti, sliši, da se je nekje pojavila karantenska bolezen, ki ogroža kmetijski pridelek in katere širjenje je težko omejiti, nastane vik in krik v bojazni, da obolenje ne bi škodilo ljudem, ki pridelek uživajo kot hrano. Kmetijci vemo, da se niti škrlupa niti sadne gnilobe ne moremo nalesti, čeprav lahko na oboleli rastlini ali v njej nastanejo snovi, ki nam lahko škodijo npr. kot alergeni. Vemo pa tudi, da države uvrščajo na sezname karantenskih škodljivih organizmov tiste, ki povzročajo veliko gospodarsko škodo in jih je laže preprečevati kot zdraviti. In šarka, ki se je lani in letos pojavila v Sloveniji v velikem obsegu, je tipični karantenski škodljivi organizem: po pojavu se širi tako hitro, da so jo poimenovali koze koščičarjev (v angleščini Plum Pox in francoščini Variole du prunier).

Značilnosti šarke so:

• da jo povzroča rastlinski virus iz družine Potyviridae,

• okužuje veliko število sadnih, okrasnih in naravno rastočih rastlin iz rodu Prunus

• virus prenašajo listne uši, ki sesajo okuženo rastlino, sprejmejo virus, se preselijo na zdravo rastlino in virus med vbodom zopet oddajo

• virus ima več različic ali sevov, ki so različno agresivni do gostiteljskih rastlin

• pomoči oboleli rastlini ni – čimprej jo je treba odstraniti in zasaditi novo, zdravo rastlino.

Po zadnjih podatkih Fitosanitarne inšpekcije, Kmetijskega inštituta Slovenije in Kmetijsko veterinarskega zavoda Nova Gorica je pri nas zaradi šarke ogrožena pridelava breskev, nektarin, marelic, sliv, češpelj in mandljev, saj je potem, ko se drevo okuži, zapisano bolj ali manj hitremu propadanju. Če je vrsta ali sorta koščičarja manj občutljiva na šarko ali če je sev virusa blag, se okužba pokaže s simptomi na listih in plodovih šele v daljšem času. Listi in plodovi sicer kažejo razbarvane prstane, pridelek se zmanjša in ni tako kakovosten, a okuženo drevo lahko še nekaj let rodi, preden propade. Ves ta čas pa je vir novih okužb, ki se širijo s pomočjo listnih uši. Agresivnejši sev virusa pa lahko na občutljivem drevesu v kratkem času povzroči, da so plodovi primerni le še za predelavo in drevo hitro propade. Ravno zaradi teh lastnosti je virus šarke uvrščen na karantenske liste evropskih in mediteranskih držav, tudi na slovensko.

Šarka je v Sloveniji pod fitosanitarnim nadzorom že desetletja. Bivša Jugoslavija je o najdbi šarke na svojem ozemlju poročala že leta 1934, Madžarska 1948, Avstrija 1961. Tudi v Sloveniji so našli prve okužbe pred več desetletji. Dokaj uspešno smo omejevali njeno širjenje z vzdrževanjem zdravih matičnih rastlin in z rednimi zdravstvenimi pregledi v pridelavi sadik. Načrtno pa smo jo začeli iskati tudi v rodnih nasadih, okrasnih zasaditvah in na naravno rastočih gostiteljskih rastlinah leta 1998 in letos teče tretje leto sistematičnega ugotavljanja navzočnosti šarke v Sloveniji.

V letu 1998 so bile potrjene okužbe posameznih dreves češplje in breskve na Primorskem, v okolici Ljubljane in na Štajerskem. V letu 1999 pa je sistematična raziskava navzočnosti šarke v Sloveniji žal pokazala velik obseg ugotovljene okužbe: potrjenih je bilo preko 60 pozitivnih vzorcev gostiteljskih rastlin šarke, ki so rastle na obronkih gozdov, na brežinah vodotokov, na vrtovih in v sadovnjakih. Šarka je bila v letu 1999 potrjena tudi na matičnih drevesih, podlagah in sadnih sadikah, zato je bilo potrebno nadzor nad pridelavo sadilnega materiala koščičarjev poostriti. Obstaja namreč upravičena bojazen, da bo šarka zaradi številnosti vrst, ki jih lahko okužuje, zaradi ugodnih humidnih pogojev za razvoj listnih uši in zaradi pojava agresivnejšega seva virusa v Sloveniji postala neobvladljiva, če ne bomo takoj pričeli s temeljitim čiščenjem najbolj občutljivih mest, kot so drevesnice in matični nasadi gostiteljskih rastlin s pripadajočim, 1000 m širokim, varovalnim pasom.

Zaradi intenzivnosti pridelave je posebej občutljivo območje Primorske, ki je z odredbo o šarki razglašena za ogroženo območje, saj je tu z gospodarskega vidika ogroženo pridelovanje breskev (668 ha), marelic (40 ha) in sliv (20 ha) ter drevesničarska proizvodnja koščičarjev. Pridelovanje koščičarjev je v glavnem omejeno na Goriška Brda (proizvodni nasadi), Goriško in Vipavsko območje (proizvodni nasadi in drevesničarstvo) ter Slovensko Istro (proizvodni nasadi). Na ogroženem območju je tudi Sadjarski center Bilje, kot državni center za introdukcijo novih sort koščičarjev, njihovo tehnološko preizkušanje in zagotavljanje kakovostnega izhodiščnega materiala (cepičev) koščičarjev za slovenske potrebe.

Okužen izhodiščni in sadilni material je še bolj nevaren za razširitev šarke kot listne uši. Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin v 8. členu prepoveduje uporabo sadilnega materiala, ki je okužen s karantenskim škodljivim organizmom in kršitev te določbe spada med najhujše kršitve tega zakona. Zakon s tem ščiti uporabnika (kupca sadik) in njegov ter javni interes, da se za sajenje uporablja le zdrav material, pri katerem zdravstveno stanje ne bo ovira za ustrezno rodnost. Zato se ob potrditvi okužbe sadik ali podlag v drevesnici odredi uničenje, ob okužbi matičnega nasada ali okolice pa prepove rezanje cepičev. V letu 2000 testirani matični nasadi breskev sorte Veteran so bili vsi pozitivni, tako da zdravih cepičev te standardne sorte na Primorskem letos skoraj ni mogoče nabrati. To dejstvo nesporno potrjuje potencialno gospodarsko škodo, ki jo šarka na Primorskem lahko povzroči.

Da bi država zavarovala kupce sadik na eni strani in pridelovalce sadilnega materiala na drugi strani, je dan po objavi v Uradnem listu št. 39 (april 2000) stopila v veljavo Odredba o ukrepih za preprečevanje širjenja in zatiranje šarke, ki jo povzroča virus Plum pox potyvirus, ki natančno določa obveznosti in odgovornosti pridelovalcev in drugih imetnikov gostiteljskih rastlin, nadzornih organov in strokovnih institucij do ugotavljanja navzočnosti, preprečevanja vnosa, pojavljanja in širjenja šarke, da bi jo bilo še mogoče izkoreniniti vsaj na mestih pridelave sadilnega materiala in na ogroženem območju.

Bistvena novost, ki jo na področje slovenske fitosanitarne zakonodaje prinaša odredba o šarki, je podlaga za vzpostavitev neokuženih mest pridelave sadilnega materiala, na katerih je zdravstveno stanje gostiteljskih rastlin pod uradnim nadzorom. Tega zagotavlja vsakoletno sistematično ugotavljanje navzočnosti šarke v Sloveniji, ki poteka sedaj pod okriljem ministrstva. Na podlagi sistematičnega nadzora šarke lahko državni organ za varstvo rastlin jamči, da sadilni material izhaja iz uradno priznanega neokuženega mesta pridelave ali celo iz neokuženega območja. Evropske in druge države priznavajo uradno potrjen status neokuženih območij, v katerih določen škodljiv organizem ni navzoč, kar olajša ali sploh omogoči trgovanje s sadikami. Slovenija pa na podlagi priznanih neokuženih mest ali območij lahko zahteva ostrejše pogoje za uvoz izhodiščnega in sadilnega materiala, ki mora izvirati samo z območij ali mest pridelave z enakim statusom.

Nobenega dvoma ni, da je potrebno imeti virus šarke pod nadzorom, ker ob razmahnitvi povzroča veliko gospodarsko škodo. Slovenija mora spoštovati mednarodne sporazume in se držati mednarodnih standardov in zaščititi tako slovenskega pridelovalca kot kupca sadik sadnih in okrasnih vrst iz rodu Prunus. Zato bo ministrstvo še naprej podpiralo program ugotavljanja zdravstvenega stanja rastlin iz rodu Prunus z vzorčenjem in laboratorijskim testiranjem kot tudi vse v odredbi predpisane ukrepe. Testiranje na virus šarke pa bo postalo tudi obvezen element za izdajo zdravstvenega spričevala sadik koščičarjev.

Glede na izkušnje drugih evropskih držav, glede na usposobljenost služb, ki sodelujejo pri sistematičnem nadzoru šarke in glede na zavest pridelovalcev, tako drevesničarjev kot tržnih pridelovalcev koščičarjev, smo trdno prepričani, da nam bo uspelo zajeziti širjenje pogubnega virusa. Res, da nas čaka nekaj težkih let. Žrtvovati bomo morali marsikateri nasad, matično drevo, sadike ali rastlino na vrtu, na kateri v trenutku, ko je odrejeno uničenje, še ni videti škode. A zaupati moramo rezultatu laboratorijskega testa, v strokovno pravilno odločitev in okužene rastline odstraniti čimprej, ko je mogoče. Če jih uspešno odstranimo, bomo lahko že čez nekaj let zopet jedli zdrave in lepe, predvsem pa domače plodove.

Besedilo: Vlasta Knapič Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano