FITO-INFO: Slovenski informacijski sistem za varstvo rastlin
FITO-INFO: Slovenski informacijski sistem za varstvo rastlin
FITO-INFO

Navadna pršica (fižolova, hmeljeva) - Tetranychus urticae , Koch

Acari, Tetranychidae

Opis

Imago: Samica je 0,4 do 0,5 mm dolga s hrbtno izbočenim telesom, kjer so tudi dlake, razporejene v štirih vzdolžnih vrstah. Samci so malo manjši (0,35 mm), telo imajo zoženo. Barva telesa je rumenkasta do zelenkasta. Diapavzalne zimske samice so oranžne do opekasto rdeče. V sredini telesa sta na obeh straneh dve temnejši pegi, ki včasih segata do zadnjega dela telesa. Imajo 8 členastih nog.

Jajčeca:  so okroglasta, svetla, pozneje rumenkasta, v premeru merijo 0,13 do 0,14 mm.

Ličinke: imajo takoj po ekloziji tri pare nog, protonimfe in deutonimfe pa štiri pare.

Razširjenost

Pršica je kozmopolit in polifag na prostem in v rastlinjakih. Hrani se na več kot 200 rastlinskih vrstah na prostem in v rastlinjakih. Med gojenimi rastlinami napada poljščine hmelj, fižol, bob, grah, krompir, deteljo, lucerno, jajčevec, okrasnice, pa tudi sadne rastline in vinsko trto ter plevele npr. koprivo po kateri se imenuje tudi species.

Razvoj

Prezimijo odrasle zimske/samice pod listjem, v razpokah tal, na opornih kolih ali stebrih. Aktivne postanejo marca do aprila pri čemer se podajo najprej na plevele, še posebno koprive na katere pogosto odložijo tudi jajčeca. Odrasla samica živi 30 dni in odloži 90-120 jajčec, včasih celo 200. Jajčeca so razmetana po celi listni ploskvi. Po 3-5 dneh se iz jajčec izležejo ličinke, ki se trikrat levijo. Tedaj prehajajo skozi dve fazi pri vsaki levitvi: aktivno in fazo mirovanja. V aktivni fazi so ličinke bolj občutljive za kemična sredstva. Razvoj od jajčec do imaga traja pri optimalni temperaturi 30-33° C, 8 do 12 dni; pri temperaturi 21° C pa 14 dni. Prija jim malo relativne zračne vlage, okrog 50 odstotne. Razmnoževanje navadne pršice vspodbuja toplo in suho vreme oz. toplota v rastlinjakih. Letno razvije 6 do 10 generacij.

Škoda

Napadene rastline zlasti listi so zaradi vbodov polni belih pikic, ki se spajajo tako da postanejo listi marmorirani. Žile ostanejo najdlje zelene. Kasneje se listi sušijo in odpadejo. Na hrbtni strani listov so pršice v nežni preji. Močno napadene rastline dajo manjši pridelek, slabše kakovosti. Pršice se razširjajo počasi tako, da se jih opazi najprej na posameznih rastlinah, od koder prehajajo na sosednje.

Zatiranje

Preventivno se zatirajo z rastlinsko higieno, ki vključuje odstranjevanje plevelov iz objektov in njih okolice in sežiganjem. Z zalivanjem (kapljičnim), npr. vrtnin in okrasnic se poviša zračna vlaga, kar pa ni povolji pršicam. Kemično se pršica zatira na začetku napada. Priporoča se večjo uporabo škropiva (3000-5000 l/ha), pri čemer pa je večja nevarnost za pojav bolezni. Izbira pripravka zavisi od gojene rastline v kateri ga bomo uporabili. Posebne omejitve so za vrtnine.

 

V rastlinjakih se že v več državah Evrope zatira navadna pršica s pomočjo plenilske vrste Phytoseiulus persimilis, ki izsesava ličinke in odrasle osebke. Plenilska pršica je rdeče barve malo večja od navadne in zelo gibljiva. Samica odloži 40-60 jajčec. Izlegle pršice po 7 dneh pokončajo 20 ličink oz. jajčec navadne pršice. Plenilka se namnožuje v posebej prirejenih laboratorijih ter se ciljno vnaša na začetku napada navadne pršice. V prostoru mora biti tedaj 60-85% vlaga da plenilka preživi. Za toploto ni tako zahtevna, preživi tudi pri 7° C vendar pa je optimalna temperatura za razvoj 20 do 27° C. Razmerje med plenilko in pršico mora biti vsaj 1:10. Vnos se po potrebi ponavlja. Brez plena pa po zatrtju škodljivca plenilke živi največ še 2-3 tedne. Med plenilkami je še pršica Amblyseius cucumeris, ki se uporablja samostojno ali pa v kombinaciji s P. persimilis za biotično zatiranje navadne pršice.

 

Besedilo: Lea Milevoj, BF-Agronomija

New Page 1
FITO-INFO: Slovenski informacijski sistem za zdravstveno varstvo ratlin