Najpogostejša in najbolj škodljiva bolezen
platan pri nas je platanova listna sušica, ki jo povzroča gliva Apiognomonia
veneta (Sacc. & Speg.) Höhn. (anamorf Discula platani /Peck/ Sacc.). Bolezen je
razširjena v Severni in Južni Ameriki, v Evropi, Aziji in Avstraliji. S
taksonomijo in nomenklaturo te glive so se ukvarjali številni mikologi in
rezultat je veliko število sinonimov in različnih uvrstitev. Morfološko zelo
podobne ali celo enake glive namreč povzročajo pegavost listja bukve, hrasta,
platane in lipe. Nekateri mikologi vse glive, povzročiteljice teh pegavosti,
zaradi podobnosti združujejo v eno vrsto (Apiognomonia errabunda (Roberge) Hoehn.,
anamorf Discula umbrinella /Berk. & Br./ Sutton). Vendar so fitopatologi
ugotovili, da glive, izolirane iz ene drevesne vrste, ne okužujejo druge vrste
in s tem utemeljujejo obstoj štirih vrst gliv na štirih vrstah gostiteljev,
čemur sledimo tudi v tem prispevku. Glivo uvrščajo v deblo zaprtotrosnic (Ascomycota),
red Diaporthales in družino Valsaceae.
Simptomi bolezni
Po sezonskem zaporedju pojavljanja zunanjih znamenj bolezni
lahko razlikujemo tri skupine simptomov, oziroma tri oblike bolezni. Predvsem od
vremena je odvisno, kako močno bo določena oblika bolezni poškodovala drevo.
Raki, odmiranje starejših vejic in odmiranje brstov
Nastajanje rakavih tvorb, odmiranje lubja in brstov poteka
v času zimskega mirovanja vegetacije. Gliva prodre v poganjek najpogosteje skozi
pecelj okuženega lista in ostaja neaktivna dokler gostitelj ne odvrže listja. V
obdobjih ugodnih temperatur jeseni, pozimi in zgodaj spomladi pa se podgobje
glive razrašča v poganjku in uničuje lubje in kambij. Obseg poškodb je odvisen
od trajanja ugodnih temperaturnih razmer za rast glive in od števila okužb.
V obdobju rasti platana popolnoma ustavi razrast glive v
lubju. Okoli odmrlega dela oblikuje kalus in navadno
odmrli del zaraste. Redkeje pa, posebno pri bazi tanjših vejic, drevo rane ne
zaraste in ta se v naslednjih letih širi in oblikuje tipično večletno rakavo
rano, pri kateri je značilno vsakoletno oblikovanja kalusnega roba okoli rane,
ki ga gliva uniči. Če lubje odmre na celem obodu
vejice, se ta nad odmrlim delom posuši. Posušijo se lahko tudi vejice, ki so
starejše kot dve leti. Drevo pod odmrlim delom požene iz spečih brstov in drevje,
pri katerem se ta pojav zgodi večkrat, dobi značilni videz. Prvič, posušijo se
glavni poganjki in veja se vijugasto razrašča in drugič, ker odganjajo številni
adventivni poganjki, nastajajo šopi poganjkov ob bazi glavnega poganjka, ki leto
za letom odmre. Pogosto so nekroze lubja majhne, omejene le na bližino listne
brazgotinice, vendar so na teh mestih tudi brsti in zato odmrejo tudi ti. V
letih po močni okužbi listja v pretekli rastni dobi so na odraslih drevesih
platane opazili le 5% preživelih brstov. V juniju so tako poškodovana drevesa
brez listja, le na koncih vej so šopi novih listov.
Sušica mladih poganjkov
Mladi, komaj odgnali in intenzivno rastoči poganjki se
posuše. To se zgodi zaradi tega, ker gliva obraste lanskoletni poganjek in se
le-ta posuši skupaj z novimi poganjki ali pa zato, ker se gliva razraste iz
lanskoletne nekroze lubja v letošnji poganjek. Zelo redko se gliva razširi v
hitro rastoči novi poganjek skozi pecelj novo okuženega lista. Sušica poganjkov
se pojavi iznenada in poteka hitro, vedno je povezana z obdobjem mrzlega
spomladanskega vremena. Platane, ki so jim na ta način odmrli novi poganjki, so
videti kot da bi jih prizadela pozna spomladanska pozeba.
Listna sušica
Listna sušica se pojavi po okužbi listov s trosi,
najpogosteje v prvih tednih po brstenju. Okužba je pogosto najmočnejša v
spodnjem delu krošnje, v vlažnem poletju pa se lahko jakost bolezni povečuje in
listje rjavi po krošnji navzgor. Odmiranje lista poteka značilno po listnih
žilah in se kasneje širi na listno ploskev. Redko nastanejo velike, nepravilno
oblikovane robne nekroze. Okužbe nastajajo kjerkoli na listni ploskvi in na
peclju. Na spodnji površini lista, največkrat vzdolž listnih žil, množično
nastajajo 100-300 µm veliki medeno rjavi acervuli. Podgobje glive raste iz
sušečih se listov skozi peclje do vejice, kjer naslednje leto povzroči bolezen
lubja.
Razvojni krog glive
Toplota je najpomembnejši ekološki dejavnik pri razvoju
bolezni. Mile zime omogočajo glivi da se razrašča v lubju vejic in povzroča
nekroze, ki vodijo v oblikovanje rakov, odmiranje vejic in vej ter odmiranje
brstov. Temperature nad 15-160 C po brstenju omogočijo hitro rast
platane, ki popolnoma prepreči razrast patogena. Temperature pod 12-130
C v tem času pa zavrejo razvoj gostitelja, podaljšajo obdobje občutljivost tkiv
vejic in omogočijo glivi povzročanje močne sušice poganjkov. Padavine v tem
obdobju nimajo pomembnega učinka na razvoj bolezni, ker je patogen že v tkivih
gostitelja. Obdobje vlažnega vremena pa je odločilno za nastanek okužb listja,
saj konidiji kalijo pri 200 C že v 6 urah. Gliva se lahko takoj, ko
prodre skozi kutikulo, razraste v tkivih lista, lahko pa pod kutikulo obstane v
latentnem stanju in se razraste kasneje kot endofit. V tej fazi celo oblikuje
konidije, ki so polovico manjši kot pri patogeni obliki. Dejavnike, ki vodijo v
aktivno ali latentno stanje glive še niso proučili.
Gliva oblikuje velike množice trosov.
Spomladi se na lubju nekroz in na odmrlih vejicah množično razvijejo črni
piknidiji. Ti so veliki, črni in dobro vidni s prostimi očmi (premer imajo
500-900 µm). Konidije raznašajo dežne kapljice v obdobju od brstenja in razvoja
listja dalje. Na novo nastalih listnih pegah se kmalu začno oblikovati acervuli
in zanimivo je, da oblikujejo enake trose kot jih oblikujejo piknidiji na lubju.
Tudi na prejšnje leto odpadlih okuženih listih na tleh se razvijajo enaki
konidiji, vendar v trosiščih, ki so čašasta in skoraj zaprta. Konidiji so
najpomembnejši inokulum za nove okužbe. Poleg nespolnih trosov pa gliva oblikuje
še spolne. Aski nastajajo v peritecijih v prejšnje leto odpadlih okuženih listih
na tleh. Periteciji so črni, imajo premer 150-350 µm in vrat, ki sega 50-100µm
nad površino lista. Periteciji bruhajo askospore, ki so sestavljene iz dveh
različno velikih celic.
Ukrepi proti platanovi listni sušici
Največje poškodbe platane pri nas občasno povzroča sušica
mladih poganjkov. Rake na vejah in deblih in odmiranje vejic lahko opazimo
predvsem na drevju, ki je oslabljeno zaradi slabega rastišča - pogosto imajo
platane v mestih tla prekrita z asfaltno prevleko, tla so zbita in nustrezna, v
drevesnicah lahko to obliko bolezni opazimo na večkrat presajenih drevescih, ki
rastejo na prevlažnih rastiščih.
Najodpornejša proti platanovi listni sušici je vzhodna
platana (Platanus orientalis), najbolj občutljiva pa zahodna platana (P.
occidentalis). Križanec med tema vrstama - javorolistna platana, P. x hispanica,
je precej odporna in zaradi tega najustreznejša za uporabo v mestih. Vendar v
naših okrasnih drevesnicah pogosto platano sejejo in take sadike močno variirajo
v odpornosti, navadno je odpornost močno zmanjšana. Platane moramo razmnoževati
vegetativno, iz znanih, odpornih matičnih dreves. Iz Severne Amerike poročajo o
ustrezni odpornosti klonov "Bloodgood", "Columbia" in Liberty".
Zatiranje bolezni s kemičnimi sredstvi je priporočljivo v
drevesnicah, pri odraslem drevju pa tam, kjer se redno dogajajo močne poškodbe
zaradi platanove listne sušice. S preventivnim škropljenjem preprečimo okužbo
listov in s tem okužbo lubja, ki povzroča rake, odmiranje vej in sušico mladih
poganjkov v naslednjem letu. Priporočajo uporabo bakrovih in ditiokarbamatnih
pripravkov ob brstenju in ponovno čez 14 dni.
|