Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.) je drevo, ki je v preteklosti pomembno sooblikovalo naša mesta in tudi manjša naselja. Sadili so ga ob mestne ulice, na mestne trge, tržnice, v grajske parke, ob cerkve, mestne vpadnice, obcestne drevorede tudi izven naselij, na gostilniške vrtove in kot hišno drevo. Kostanjevi drevoredi in promenade so najpogostejši slogovni element zdraviliških parkov pri nas. Ob koncu devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja je bil divji kostanj najbolj priljubljeno okrasno drevo. V časih, ko je bilo ob cestah pa tudi v odprtem prostoru naselij na voljo veliko več prostora kot danes, ni bilo težko zagotoviti temu mogočnemu drevesu dovolj rastnega prostora. Zato so drevesa dobro rasla in se razvijala. Sadili so jih za okras in za senco.

Z leti se je zazidava v naseljih zgostila, prostih površin je vedno manj. Nekdaj proste površine pod drevesnimi krošnjami divjih kostanjev so tlakovali ali asfaltirali, ceste, ob katerih rastejo so širili, drevesa so utrpela mehanske poškodbe zaradi različnih gradbenih posegov tako na koreninah kot  na deblu in krošnji. Zaradi izpušnih plinov, zbitih tal, parkiranih avtomobilov in drugega onesnaženja so se rastiščne razmere za številne drevorede in nasade divjih kostanjev močno poslabšale. Pogosto so z nestrokovno in večinoma nepotrebno rezjo posegali tudi v njihove krošnje. Veliko dreves je zaradi vseh naštetih težav propadlo, preživela imajo klavrn videz, le redki primerki so se ohranili v vsej svoji mogočnosti in vitalnosti. Večina dreves pa je čez sto let starih in njihovo postopno odmiranje je tudi normalen pojav.

Nekateri drevoredi divjega kostanja so zaradi pomena, ki ga imajo kot mestotvorna prvina in hkrati kot naravna dediščina zakonsko zavarovani kot spomenik oblikovane narave, zavarovana so tudi nekatera posamezna drevesa. V krajih, kjer se zavedajo kulturno-zgodovinskega pomena drevoredov divjih kostanjev so začeli tudi s sistematičnim obnavljanjem in sanacijo.

Na nove lokacije in v nove drevorede divjih kostanjev praktično ne sadimo več.  Razlogov je več, pomanjkanje razpoložljivega prostora je najpogostejši in tudi edini res tehten razlog. Nad njimi tudi niso navdušene komunalne službe zaradi številnih plodov, ki smetijo tla pod njimi. Zdravstvene težave, ki so se pojavile v zadnjih letih, glivične bolezni in škodljivci, še dodatno večajo pomisleke pri izbiri te drevesne vrste za nove nasade.

Navadni divji kostanj je naše največje opazno cvetoče drevo. Njegova prvotna domovina so območja v severni Grčiji in Albaniji. V druge dele Evrope se je začel širiti, prek Dunaja, ob koncu 16. stoletja. Za dobro rast potrebuje drevo humozna, globoka, odcedna, vendar dovolj vlažna tla. V mladosti raste hitro, značilno podolgovato okroglo krošnjo pa razvije le , če je posajen na samem. Takih rastišč pa je, zlasti v parkih, tudi v današnjih mestih po Sloveniji še dovolj vendar se zdi, da smo na to lepo drevo preprosto pozabili!

Kljub upravičenim pomislekom bi bila velika škoda, če bi to edinstveno drevo, navadni divji kostanj, povsem izločili iz javnega zelenja.

V zadnjem času se je razširila uporaba njegove sorte 'Baumannii', ki nima plodov, je manj občutljiva za onesnaženja (sol s cestišča), je nekoliko manjše drevo in zato v mestih bolj uporabno.

V Sloveniji je razširjen tudi rdečecvetni divji kostanj (Aesculus x carnea Hayne). Je manjše drevo kot navadni divji kostanj, najbolj opazno pa se od njega razlikuje po rdečih cvetovih in manjših, temneje zelenih listih. Ima tudi manj plodov. Ustrezajo mu podobna rastišča.

Rumeni divji kostanj (Aesculus flava Soland.), ki ima rumene cvetove in široko krošnjo, se pojavlja le posamezno, v starejših vrtovih in parkih.