Namen pričujočega prispevka je dvojen. Predstaviti želimo (1) arboristiko kot vedo, mednarodne in domače razmere na tem področju ter (2) preliminarne rezultate arborističnih raziskav divjega kostanja v Sloveniji. Mestna drevesa so raziskovalni in praktični objekt arboristike oz. arborikulture (arboriculture,  Baumpflege). Po definiciji je arboristika gojenje dreves, ki temelji na razumevanju drevesne biologije. Cilj arboristike je zdravo, estetsko in varno drevo. Arboristika ima dolgo tradicijo zlasti v ZDA, kjer je tudi sedež mednarodne izobraževalne in raziskovalne organizacije arboristov, International Society of Arboriculture.

Navadni divji kostanj (Aesculus hippocastanum L.) je bil v preteklosti priljubljeno okrasno drevo,  zato drevorede divjega kostanja v Sloveniji danes sestavljajo odrasla in relativno stara drevesa. Predvsem zaradi snegolomov v minulih zimah ter zaradi prizadetosti divjega kostanja z listno sušico (Guignardia aesculi /Peck/ Stev.) in listnim zavrtačem (Cameraria ohridella Deschka et Dimić), se pojavljajo utemeljeni dvomi o varnostnih razmerah in zdravstvenem stanju teh drevoredov. V praksi se pogosto srečamo z vprašanjem, kaj v takšnih razmerah sploh storiti s to drevesno vrsto, kakšna je perspektiva vrste in seveda, kako v nadaljevanju negovati divji kostanj. Priporočila in navodila za nego posameznega drevesa je mogoče izdelati na osnovi celovite arboristične analize vsakega drevesa posebej. Izhodišče za takšne raziskave je dobro poznavanje drevesne biologije ter ustreznih diagnostičnih tehnik in metod. Na Katedri za tehnologijo lesa tečeta dva raziskovalna projekta. Prvi nosi naslov Uvajanje arboristike v Sloveniji in je zaživel na pobudo izvajalcev zaradi zakonsko neurejene arboristične dejavnosti v Sloveniji. Naročnik drugega projekta Arboristična anliza drevja v MOL in navodila za njihovo nego pa je Mestna občina Ljubljana. V nadaljevanju predstavljamo del doslej opravljenih temeljnih raziskav o biologiji divjega kostanja, pozornost pa bomo posvetili ugotavljanju zdravstvenega stanja dreves in dejavnikov, ki nanj vplivajo, kambijevi aktivnosti in debelinski rasti drevesa ter kompartmentalizacijskemu potencialu drevesne vrste.

Pri vrednotenju zdravstvenega stanja dreves smo uporabili metodo vizualnega ocenjevanja krošnje in metodo merjenja električne upornosti živih tkiv. Zato, da bi pridobili grob vpogled v zdravstveno stanje oz. vitalnost preiskovanih dreves smo najprej vizualno ocenili krošnjo. Oceno smo pri vseh drevesih opravili v drugi polovici julija, 24.7.1999. Pri oceni smo upoštevali presvetljenost krošnje in intenzivnost primarne rasti letnih poganjkov. Izkazalo se je, da je metoda izrazito subjektivna, ocenjevanje pa so oteževale tudi poškodbe listov zaradi soli, zlasti pa intenzivno sušenje listov zaradi listnega zavrtača in listne sušice, močno spremenjena arhitektura krošnje obrezanega drevja, v primeru drastično obrezanih dreves pa tudi bujen razvoj sekundarne krošnje. Sušenje listov divjega kostanja zaradi listnega zavrtača in listne sušice smo obravnavali kot enoten pojav. Ocenjevali smo prevladujoč delež poškodovane listne ploskve. Zaradi variabilnosti v poškodovanosti krošnje, smo poškodovanost listne ploskve ocenili v spodnjem in zgornjem delu krošnje, npr.: spodnji del krošnje, 25 -50 % = 2, zgornji del krošnje, 75 - 100 % = 4. Ob popisu (27. 7. 1999) je bila poškodovanost divjega kostanja z listno sušico in listnim zavrtačem med preiskovanimi lokacijami v Ljubljani zelo različna. Tako je bilo listje na divjih kostanjih v drevoredu od Mrtvaškega mostu do Vrazovega trga in na Ambroževem trgu najmočneje poškodovano (75 - 100%) oz. že uvelo. Pri divjih kostanjih na Prulah je bilo v spodnjem delu krošnje poškodovane 50 - 75 % listne ploskve, v zgornjem delu pa največ 25 % listne ploskve. V splošnem so bila drevesa divjega kostanja v Tivoliju manj poškodovana (0 - 25%) kot drevesa ob prometnicah. Pri oceni poškodb listov zaradi soli, smo upoštevali medsebojen položaj drevesa in cestišča ter smo poškodovanost beležili na štirih delih krošnje. Poškodbe listov so vidne kot kloroza in nekroza listov, razvoj majhnih listov, napredujoče odmiranje poganjkov in vej. Podobni simptomi se pojavljajo pri drastičnem pomanjkanju vode oz. v sušnih letih in lahko povzročijo odmrtje drevesa. Poškodbe zaradi soli se lahko pojavijo v celi krošnji ali pa samo na posameznih vejah.

Metoda merjenja električne upornosti živih tkiv (ER) je bila doslej uporabljena za spremljanje zdravstvenega stanja gozdnega drevja, predvsem iglavcev. Izkazalo se je, da so izmerjene vrednosti v tesni zvezi s širino kambijeve cone in zato neposreden kazalnik prirastnega potenciala drevesa. Zato smo metodo uporabili tudi za ugotavljanje zdravstvenega stanja urbanega drevja, t.j. divjega kostanja. Meritve smo izvajali z električnim uporovnim merilnikom Conditiometer (Bolmann Elektronik Systeme). Na vsakem drevesu smo merili električno upornost živih tkiv v prsni višini (1,3 m) na štirih mestih. Pri 550 drevesih smo meritve opravili 27.7 1999 in 15.10. 1999. Na podlagi pridobljenih podatkov smo izbrali pet reprezentativnih skupin s po šestimi drevesi divjega kostanja za pogostejše spremljanje električne upornosti in tudi za odvzem tkiv, ki smo jih potrebovali za anatomske preiskave. Skupine smo izbrali po naslednjem kriteriju: 1. skupina: drevesa z močno poškodovanimi listi zaradi soli, 2. skupina: drevesa, ki so bila po vizualni oceni krošnje uvrščena med slaba, vendar brez drugih simptomov v krošnji (vizualna ocena krošnje 3), 3. skupina: drastično in napačno obrezana drevesa s sekundarno krošnjo, 4. skupina: drevesa, ki so bila močno prizadeta z listno sušico in listnim zavrtačem in 5. skupina: drevesa, ki smo jih po videzu krošnje uvrstili med navidezno zdrave (ocena 1). Na drevesih, izbranih v omenjene skupine smo električno upornost živih tkiv poleg 27.7. 1999 in 15.10. 1999 merili še 4.8 1999, 27. 8. 1999 in 24. 9. 1999. Za zdrava drevesa so med rastno dobo značilne nižje vrednosti ER kot pri poškodovanem drevju, z usihanjem kambijeve aktivnosti (druga polovica septembra) pa se vrednosti zvišajo. Za zdrava drevesa je značilna tudi regularna sezonska oscilacija najnižjih in najvišjih odčitkov, kar pri poškodovanem drevju ne drži. Tudi pri drevju z močno poškodovanim listjem, tako zaradi soli kot tudi zaradi listnega zavrtača in listne sušice, smo zabeležili neregularno nihanje vrednosti ER. Zdi se, da je mogoče z omenjeno metodo še vse do konca avgusta objektivneje določiti fiziološko kondicijo drevja kot s subjektivno metodo vizulnega ocenjevanja krošnje.

Za ugotovitev značilnosti zveze med električno upornostjo živih tkiv in širino kambijeve cone smo 4.8.1999 pri vseh drevesih iz petih skupin odvzeli vzorce kambijeve cone z lesom. Vzorec je vključeval pet do šest branik lesa. Uvodne raziskave kažejo, da je odčitke električne upornosti mogoče pojasniti s širinami kambijeve cone, za potrditev zveze pa bo potrebno meritve in vzorčenje ponoviti v prvi polovici rastne dobe. Anatomske raziskave lesa so pokazale izrazito zmanjšanje širin branik v zadnjih štirih letih pri vseh preiskanih drevesih. Uvodne preiskave kažejo, da se je z oženjem branik spremenilo tudi razmerje med deležem trahej in vlaken zlasti pri drevju s poškodbami zaradi soli. Pri naših vzorcih pa smo opazili pojav enocelične plasti terminalnega aksialnega parenhima. Zanimivo je, da lesno anatomski viri te posebnosti ne navajajo; aksialni parenhim je pri divjem kostanju opisan kot skrajno redek in zastopan samo v kasnem lesu, razpored pa je apotrahealen, difuzen. Kakšna je zveza med temi anatomskimi posebnostmi in možnim vplivom doslej omenjenih dejavnikov, bo potrebno še raziskati, tako z dendrokronološkimi metodami kot s histometričnimi analizami lesa.

Arboristična diagnostika vključuje tudi varnostno oceno dreves, ki je v primeru mestnega drevesa najpogosteje v tesni zvezi z neugodnimi posledicami mehanskih poškodovanj. Najpogosteje je poškodovan koreničnik in spodnji del debla, v krošnji pa so posledica obrezovanja drevja. Poškodbe so uvodna faza v zaporedju kompleksnih procesov, ki so sprva abiotske narave, kasneje pa v tkivo vdrejo glive razkrojevalke lesa (biotske spremembe), razkrojni procesi pa se lahko zaključijo z izvotlitvijo drevesa. Razkrojen les izgubi mehansko funkcijo, zato lahko celo drevo ali pa njegovi deli postanejo nevarni za okolico. Drevo poskuša z obstoječimi in novonastalimi tkivi omejiti širjenje razkroja, vendar zaščitna tkiva ne ohranijo lesa zdravega, omogočajo pa drevesu, da preživi. Naše preiskave so pokazale, da je za zaščitne plasti, ki v lesu divjega kostanja nastajajo po poškodovanju, značilen pojav til in gumoznih depozitov v trahejah, pojav antimikrobnih snovi (verjetno polifenolov), suberizacija celičnih sten pa je skromna ali je sploh ni. Prav slednje je verjetno značilnost drevesnih vrst, ki slabše omejujejo (kompartmentalizirajo) poškodbe, mednje pa sodi tudi divji kostanj. Očitno je, da s starostjo in s povečevanjem dimenzij drevesa naraščajo tudi težave, ki jih ima drevo in njegov lastnik. Z redno in strokovno nego že mladega drevesa, se jim je v veliki meri mogoče izogniti.