Rabo fitofarmacevtskih snovi si navadno predstavljamo predvsem kot rabo v kmetijstvu, torej predvsem kot rabo pri pridelovanju živeža. Pretežno jo tako  obravnavajo  tudi zakonodajalci,  raziskovalci, strokovnjaki in javno mnenje. Zakonodaja zato uporabo fitofarmacevtskih sredstev v urbanem okolju obravnava pomanjkljivo, raziskav je malo, država dejavnosti na tem področju ne uvršča med naloge svojih svetovalnih služb. Večina našega prebivalstva, ki sicer, kot so pokazale raziskave, ni naklonjena uporabi fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu,  pa uporabe fitofarmacevtskih sredstev v urbanem okolju  izrazito ne zavrača, kadar kot posamezniki rešujejo probleme na svojih rastlinah, oziroma na svojem zemljišču.  Čeprav ni opravljenih raziskav, lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da uporaba fitofarmacevtskih pripravkov v urbanem okolju narašča. Pri tem mislimo, ne toliko na porabo fitofarmacevtskih sredstev pri pridelovanju vrtnin in sadja v vrtovih, ampak na nova področja rabe, kot so varstvo okrasnih rastlin, varstvo dreves na parkiriščih, nega trat, poti, raba herbicidov za zaščito ravnih streh, popločenih površin, zidov, ograj, za uravnavanje vegetacije na  igriščih in na drugih športno-rekreacijskih zemljiščih, ipd. Problematike, v zvezi s tovrstno rabo na tem  mestu ne bomo podrobneje obravnavali.

Pri rabi fitofarmacevskih sredstev v parkih in drevoredih je problematika podobna kot pri uporabi v kmetijstvu in izvira predvsem iz procesa aplikacije, oziroma iz problematike drifta (zanašanja fitofarmacevtskih sredstev izven ciljnih ploskev in prostorov). Drift je pri uporabi klasičnih načinov nanašanja, torej pri škropljenju in pršenju v parkih in drevoredih, praviloma večji kot sicer. Vzrok temu je višina rastlin, ki so praviloma višje kot gojene rastline, med katerimi je hmelj s 6,5 metra med najvišjimi. Klasične naprave za  nanos fitofarmacevtskih sredstev na visoka drevesa so hidravlične škropilnice in pršilniki z radialnimi ventilatorji oziroma turbinami. Hidravlične škropilnice morajo obratovati pod visokim tlakom, škropilec pa škropi neke višine, na katero se povzpne po lestvi ali z dvigalom. Pršilniki so prirejeni tako, da je škropilni oblak  razmeroma ozek in ga je mogoče usmerjati v krošnjo. Pri obeh načinih aplikacije je drift sicer lahko zelo različen, vendar neizbežen, ker pri obeh načinih nastajajo poleg večjih kapljic, ki jih potrebujemo za nanos, tudi kapljice, ki imajo lastnosti aerosola in so zato zelo podvržene zanašanju izven ciljnih ploskev in prostorov.

Klasični načini aplikacije so v nekaterih primerih še vedno nezamenljivi. Takšni primeri so predvsem kadar uporabljamo fungicide, insekticide in akaricide z dotikalnim delovanjem in nekatere herbicide. Predvsem v primerih, ko je mogoče uporabiti fitofarmacevtska sredstva s sistemičnim delovanjem, jih je v drevesa  mogoče aplicirati tudi  z metodami infuzije, implantacije in metodo injektiranja. V nekaterih državah so nekateri fitofarmacevtski pripravki že registrirani za tovrstno aplikacijo, razvito pa je tudi že kar precej naprav.

Da bi lahko pri nas kakovostno izvajali ukrepe varstva rastlin v urbanih okoljih, bi morali poskrbeti za ustrezno izobrazbo izvajalcev, ukrepe pa izvajati na podlagi načrtov, ki bi jih odobrila v ta namen imenovana ustanova ali skupina strokovnjakov.