|
|
jabolčni zavijač - Cydia pomonella (Linnaeus, 1758) (Lepidoptera: Tortricidae) Sinonimi
Narodna imena v nekaj jezikih
BaYerjeva koda CARPPO Opis Odrasli osebek: Premer kril metuljev znaša 14-22 mm. Spolni dimorfizem je le deloma izražen, samice so nekoliko večje, z bolj zavaljenim zadkom. Poleg tega je na spodnji strani prednjih samčevih kril, pod sredino, vzdolžna temna proga, ki je pri samicah ni. Druge lastnosti so pri obeh spolih enake. Prednja krila so pepelnato siva, prečno pa jih prepredajo številne temnorjave linije. Zunanji del prednjega krila ima na vrhu zrcalce (okroglasto pego), ki je temnejše od krila in ga zapirata dve kovinsko-bakreni progi, ki tvorita oklepaj. Po teh dveh progah vrsto s precejšnjo zanesljivostjo ločimo od sorodnih C. pyrivra in C. penkleriana, ki lahko nastopajo skupaj, čeprav imajo drugačne zahteve. Zadnja krila so enotno sivorjava. Metulji čez dan počivajo na lubju ali na listih in z zloženimi krili spominjajo na ptičje iztrebke. Ptiči so namreč pomembni plenilci metuljev. Jajčeca: Jajčeca so sploščena, nekoliko podolgovata, velika 1-1,3 mm. Najprej so prozorna, z razvojem embrija pa potemnijo. Število odloženih jajčec je 250-300. Odložena so posamično na plod ali na listih v bližini le tega. Ličinka: Gosenica ima 3 pare oprsnih in 5 parov trebušnih nog. Mlada gosenica je bele barve, kasnejši stadiji pa so rožnato beli s črnimi bradavicami. Glava in protorakalna plošča sta temno rjave barve, dihalnice so rjavo obrobljene, analna plošča je svetlorjava in brez izrastkov. Spol je mogoče razlikovati šele pri zadnjem razvojnem stadiju, ko se pri samčkih, na hrbtni strani sedmega zadkovega členka, opazijo temni, eliptični zametki testisov. Odrasla gosenica doseže velikost 18-20 mm in preide skozi 5 razvojnih stadijev. Buba: Buba je obdana s svetlim svilenim kokonom (zapredkom), navadno bele barve. Sama buba je temnorjava, velika 8-11,5 mm. Bube samic so navadno večje od samcev in imajo tri jasno ločene zadkove segmente (gledano s trebušne strani), za razliko od samcev, ki jih imajo 4. Razširjenost in širjenje Jabolčni zavijač je palearktična vrsta, ki se je z jablano in jabolki razširil v vsa območja, kjer to vrsto danes gojijo. Razširjen je v Evropi, Aziji, Avstraliji, Novi Zelandiji, Južni in Severni Ameriki, Južni Afriki in Novi Gvineji. V glavnem je omejen na zmerno klimo, v kateri uspeva tudi jablana. Hranilne rastline Glavni gostitelji, v plodovih katerih se hrani gosenica so: Malus domestica - jablana (tudi okrasne vrste), Pyrus communis - hruška, Juglans regia - oreh, Cydonia oblonga - kutina. Ostali - občasni gostitelji pa so še: Prunus armeniaca - marelica, Prunus persica - breskev, Prunus domestica - sliva, Prunus avium - češnja, Prunus dulcis - mandljevec, Ficus carica - smokva, Sorbus sp. - jerebika, Zea mays - koruza. Poškodbe Poškodbe povzročajo samo gosenice. Te se hranijo predvsem v plodovih (črvivost plodov), redkeje pa objedajo mlade rastlinice ali jagode v grozdih, kot je primer pri jerebiki. V enem plodu se navadno razvija le ena gosenica. Ta se po izvalitvi zavrta v plod in to že pod jajčno lupino ali nedaleč od nje. Ta ozek, spiralni rov poteka vse do peščišča. Vhodno mesto je zaprto z iztrebki in je zaradi poškodbe temneje obrobljeno. V plodu gosenica izjeda parenhim oplodja, pogosto tudi peščišče in notranjost onesnaži z iztrebki, ki so kot drobne rjave kroglice. Z rastjo gosenica povečuje tudi vhodno odprtino, ki je zmeraj zadelana s suhimi iztrebki. Ti le redko gledajo iz nje in to le takrat, ko gosenica poveča vhodno odprtino. Odprtina je pogosto na stičišču dveh plodov, lahko je priprta z bližnjim listom, redkeje je prosta. Navadno se ena gosenica razvije v enem plodu. Pri drugi generaciji se dogaja, da ena gosenica poškoduje celo dva plodova, še posebno, če se ta stikata ali sta v istem šopu. Odrasla gosenica pred zabubljenjem zapusti plod. Izhodna odprtina je manjša in ni zadelana z iztrebki. Poškodovani plodovi pri prvi generaciji že zgodaj odpadejo (junijsko trebljenje), pri drugi pa predčasno dozorijo in prav tako hitro odpadejo. Pozno napadeni plodovi teh znakov ne kažejo in take plodove pogosto zanesemo v shrambe, kjer se gosenice zapredejo na embalaži ali v špranjah v skladišču, od koder se spomladi spet lahko širijo metulji.
Škoda na plodovih je odvisna od števila generacij in od gostote metuljev. V območjih z eno generacijo je ta precej manjša, kot v območjih z dvema. Tudi v toplejših predelih je škoda navadno večja kot v hladnejših. Četudi poškodovani pridelek oberemo, ga ne moremo prodati za konzumna jabolka. Škoda je večja v ekstenzivnih, neškropljenih nasadih, kjer je lahko poškodovanih celo prek 90 % plodov. Navadno ta niha med 10-50 %, v redno škropljenih nasadih te skorajda ni, občasno lahko pride do manjših škod v nasadih z integrirano pridelavo, če zamudimo s škropilnimi roki. Razvojni krog Število generacij niha od 1-4, v odvisnosti od klimatskega območja in hranilne rastline. V Sloveniji imamo v glavnem 2 generaciji, možna je delna tretja na Primorskem, v hladnejših predelih pa se pojavi le ena. Prezimijo odrasle gosenice zadnje generacije, vendar lahko del gosenic predhodnih generacij prav tako nastopi diapavzo. Ta diapavza lahko traja tudi do dveh let. Prezimijo gosenice zapredene v svilenem kokonu ki se zabubijo šele spomladi.
Metulji prve generacije izletijo od sredine maja naprej (v nekaterih letih tudi prej). Izlet metuljev te generacije je precej razvlečen in lahko traja še v mesec julij, tako je velikokrat težko potegniti mejo med obema generacijama. Metulji druge generacije izletijo od julija do avgusta. Metulji so aktivni po zmračitvi, v večernem času, ko se tudi parijo. Samice so spolno zrele že ob izvalitvi. Samce privabljajo s feromonom, ki ga izloča posebna žleza na koncu zadka. Parjenje traja do 80 minut, samci pa se lahko parijo večkrat. Samice jajčeca odlagajo posamezno - po eno na plod. Če so plodiči še majhni, lahko tudi na liste v bližini plodičev. Redko sta odloženi 2 ali več jajčec na plod. To se zgodi ob veliki gostoti metuljev. Predvidevajo, da samice ob odloženem jajčecu deponirajo še feromon, ki druge samice odvrne od ovipozicije na istem plodu. Odlaganje jajčec poteka v večernih urah, ko temperatura presega vsaj 15o C (max. 30o C). Odlaganje jajčec traja 4-7 dni, samice pa kmalu zatem poginejo. Samci že prej. Število odloženih jajčec je 250-300. Po približno dveh tednih (odvisno od vremenskih razmer; pri 30o C npr. traja embrionalni razvoj le 4-5 dni) se izležejo gosenice, ki se hitro zavrtajo v plodove. Pri manjših plodičih hruške in jablane navadno v peščišče, pri večjih pa ob strani, pogosto v bližini peclja. Gosenice imajo 5 razvojnih stadijev in po približno štirih tednih odrastejo. Potem zapustijo plodove, iz katerih se spustijo po svileni nitki do tal, če so ti še na drevesu, ali splezajo iz njih, če so ti že odpadli. Nato si poiščejo primerno skrivališče, kjer se zapredejo v svileni kokon. Pri starejših drevesih so to kar ista drevesa. Skrivališča so med razpokami v lubju ali špranjah na drevesu, v pazduhah vej, ob stičiščih ruše z deblom, med odloženimi deskami, lahko pa tudi med zaboji, če jih zanesemo v skladišče. Večina gosenic prve generacije se potem zabubi in meseca julija in avgusta nastopi močna druga generacija. V primeru hladnih obdobij v juniju in juliju lahko prezimi večji delež prve generacije, zato je druga generacija bolj šibka. Na Primorskem ima jabolčni zavijač lahko 3 generacije, vendar je tretja nepopolna. Če se ciklus zaradi hladnega vremena zavleče, se gosenice razvijajo še v obranih jabolkih in se nam zapredejo šele v skladišču. Varstvo Vrsta ima v naravi veliko predatorjev in parazitov. Med glavnimi predatorji so ptiči, ki v času pred zapredanjem poberejo veliko gosenic, nekoliko manj uspešni so pri plenjenju metuljčkov. V mreže pajkov se prav tako ujame veliko metuljev, gosenice pa plenijo pajki, ki ne pletejo mrež. Pomembni plenilci gosenic so tudi brzci, mravlje in strigalice. Strigalice se hranijo tudi z odloženimi jajčeci. Jajčeca jabolčnega zavijača parazitira precejšnje število parazitoidov, gosenice pa poleg nematod okužejejo še nekatere entomopatogene glive, ki jih sedaj že preizkušajo za varstvene namene. Najpomembnejša med temi je Beauveria bassiana.
Jabolčnega zavijača je mogoče uspešno zatirati tudi na mehanski način. Dejstvo, da se gosenice rade zepredejo v špranje na deblu, je mogoče uspešno izkoristiti v varstvene namene. V ta namen okrog debla pritrdimo 10-20 cm široke trakove iz valovite lepenke (lepenka za kartonske škatle), ki ima veliko drobnih lukenj. V te se zavlečejo odrasle gosenice in se v njih zapredejo, saj nudijo zelo dobro skrivališče. Lepenko pred izleganjem metuljev odstranimo in sežgemo. Čas postavitve lepenke je odvisen od gibanja generacij (glej razvojni krog), ker pa so te pogosto razvlečene, je dobro, da jo večkrat zamenjamo, odstranjeno pa sežgemo. To ponavljamo do konca jeseni, do obiranja plodov, ko se zapredejo še zadnje gosenice. Lepenko nastavimo navadno od začetka junija, ko se lahko zaprede že prva generacija gosenic. Ponekod, kjer je pritisk zavijača manjši, lahko lepenko nastavimo le enkrat, v začetku julija in jo odstranimo po obiranju sadja. S tem močno zmanjšamo število prezimujočih gosenic.
Uporaba sintetičnih feromonov v varstvene namene, je v nekaterih območjih, kjer je zavijač že razvil rezistenco na insekticide, že precej razširjena. Pri tem uporabljajo metodo konfuzije, pogosto v kombinaciji z insekticidi. Pri metodi konfuzije se v nasad postavi veliko število feromonskih vab, ki se jih v intervalih menja. Metoda je precej dražja od običajnih varstvenih ukrepov, zato se le počasi, vendar vztrajno širi. Trenutno se uporablja le v najintenzivnejših sadjarskih regijah, kot je npr. Južna Tirolska v Italiji in v nekaterih predelih ZDA. Feromonske vabe so veliko bolj uporabne v prognostične namene, saj je uspešnost uporabe sodobnih insekticidov močno vezana na posamezne razvojne stadije. Da te spremljamo, moramo poznati pojav in gibanje populacije v sezoni, sicer je uspeh uporabe teh pripravkov slab.
Pri uporabi kemičnih sredstev imamo veliko možnosti, na izbiro je preko 20 pri nas registriranih pripravkov (glej bazo pripravkov za jabolčnega zavijača). Najpomembnejše pri vseh pa je pravilna in pravočasna aplikacija, da zagotovimo zadovoljivo preventivno učinkovanje. To je v glavnem vezano na zatiranje mladih gosenic ali na preprečitev razvoja jajčec. Ko se gosenica že zavrta v plod jo je zelo težko zatirati, saj kontaktna sredstva do nje ne pridejo.
V zadnjem času so se že dodobra uveljavili sodobni pripravki, ki preprečujejo razvoj jajčec ali gosenic in so dokaj specifični, z zelo malo stranskimi učinki na neciljne organizme. Te delimo na regulatorje razvoja, ki so navadno analogi juvenilnega hormona. Pri nas registrirana aktivna snov je fenoksikarb. Inhibitorji razvoja delujejo na podlagi blokade procesov pri sintezi hitina ali preprečujejo njegovo pravilno vgradnjo. Med temi so pri nas registrirani pripravki na podlagi diflubenzurona, lufenurona, heksaflumurona in triflumurona. Nekateri avtorji oba tipa pripravkov štejejo med rastne regulatorje oz. regulatorje razvoja, štejemo pa jih med okolju prijazne pripravke. Vsi ti imajo tudi ovicidno delovanje, zato jih poškropimo pred začetkom odlaganja jajčec. Preventivno pa učinkujejo okrog 3 tedne. Proti nekaterim tovrstnim pripravkom se je ob njihovi intenzivni uporabi v zahodni Evropi že razvila odpornost.
Ostale preventivne insekticide uporabljamo v času odlaganja jajčec, ti pa delujejo kot kontaktni insekticidi v času izleganja gosenic, do njihovega zavrtanja. Da ti učinkujejo, mora gosenica priti v stik z njimi, da sprejme zadovoljivo količino sredstva, da jo ta usmrti, sicer je njihov učinek slab. Tudi pri teh pripravkih je zelo pomemben čas aplikacije. Navadno jih uporabljamo pred začetkom izleganja jajčec, kar pomeni 10-14 dni po njihovem odlaganju oz. toliko časa po številčnejšem pojavu samic. To je pri prvi generaciji nekje od začetka junija, pri drugi pa od srede julija naprej. V tem času za vsako generacijo izvedemo 1-2 škropljenji, če natančno spremljamo izlet metuljev s feromonskimi vabami, če pa škropimo brez natančnejše prognoze, se število škropljenj vsaj za enkat poveča. Nekatere podrobnosti v zvezi z varstvom in razvojem si lahko preberete tudi v knjigi Vrabl, S. 1999: Posebna entomologija.
Besedilo: Stanislav GOMBOC, BF, Ljubljana, okt. 2000 |
||
|
|||
